Spoštovane potnice in potnike naprošamo, naj se zglasijo na postaji Mačji hrib, vlak čaka v senci.
Anima Express je bil naslov tretje mladinske izmenjave Slovenskega združenja za cirkuško pedagogiko – Cirkokrog, ki se je odvila med 9. in 19. julijem 2018. Bili smo tu potniki iz Italije, Španije, Češke in Slovenije na deset dnevnem popotovanju.
Migamo s prsti, brišemo pot, snemamo nahrbtnike, postavljamo šotore, senco podpremo s palico.
Po nekaj dnevnem spoznavanju je lokomotiva na notranje-svetni pogon v polni kostumski opravi odsopihala v bližnjo vas Truške, kjer smo pripravili skupnostni dogodek. Cirkuškim delavnicam pod hrastom je sledila predstava, manjkala nista niti sladoled, ki so nam ga lokalni prebivalci prijazno spravili na hladno in jota po mačjehribovsko.
Po koncu izmenjave smo v enem izmed kupejev našli sledeči zapis:
Zvonila je budilka in z veseljem sem zlezla iz šotora, saj je sonce že nekoliko ogrelo zrak v notranjosti in vedela sem, da bo dan poln dogodivščin.
Kot vsako jutro smo se po zajtrku zbrali na travniku in skupaj začeli dan z vtisi iz preteklih dni in plani ter pričakovanji za prihodnjih nekaj ur. Kristina nam je predstavila načrt za organizacijo delovnih skupin, ki je bil povsem drugačen od prejšnjih, saj je bil pred nami kar poseben dan. Spodbudila nas je, naj se kar najhitreje lotimo svoje naloge – veliko je bilo še za narediti, saj je bil dan za sprejem težko pričakovanih gostov končno tu in za njih smo pripravili popotovanje na cirkuškem vlaku čudes.
V roke sem prijela yo-yo, dar novega prijatelja iz cirkuške izmenjave in sklenila, da me bo spremljal skozi postojanke prihajajočega dne.
Prva postaja: kostumografija
Šotor z rekviziti smo spremenili v pravo garderobo, iz kovčkov smo zmetali vse obleke in postopoma prevzeli nove identitete likov, ki smo si jih zamislili. Metamorfoza nam je omogočila stvaritev nove realnosti, ki je temeljila na igri, povezovanju in smehu, podrla je meje in zidove ter povezala posameznike brez predsodkov in razlik. Po preobrazbi je vsak poprijel po čim večjem številu rekvizitov in odpravili smo se na vas. Yoyo sem vzela iz žepa, ga odkotalila in vzorec na njem je izginil.
Druga postaja: veliki hrast
Odložili smo rekvizite na travnik pod senco veličastne krošnje, ki nas je varovala. Travnik je bil zelo poraščen in trava, ki nam je segala nad kolena je žvrgolela od življenja, ki se je skrivalo med bilkami. Izbrali smo jaso, kjer smo pripravili prostor za delavnico in se med tem neizmerno zabavali ob kotaljenju navzdol po klančku. Zame je bila to prva izkušnja vodenja cirkuške delavnice in preplavljali so me občutki strahu, neučakanosti in velike radovednosti. S pripravami smo že zaključili, čakali smo na goste. Vzela sem v roke yo-yo in še nekoliko povadila.
Tretja postaja: delavnica
Ura je odbila pet in na travnik so stopili prvi gostje, ki so za sabo pustili stopinje na travniku: velike, male, dolge in kratke, lene in živahne so se približale hrastovi senci. Nismo govorili vsi enakega jezika, nekateri nis(m)o še niti govorili, ampak razumeli smo prav tako. Cirkuški jezik govorimo vsi, ne glede na to, ali smo rojeni nad ali pod ekvatorjem, ali zjutraj pijemo kavo ali čaj, si najprej zavežemo vezalke na levem ali desnem čevlju, imamo sploh vezalke ali nosimo sploh čevlje; mislimo, da smo v življenju že veliko poti prehodili, ali se hoditi komaj učimo. Na travniku je čisto vsak izmed nas poprijel za eno od igrač – hulahopi so prehajali iz roke v roko, žogice so letele vse povsod, malčki so učili starše vrteti diabolo, starši so pripravili malico. Spet sem v roko vzela yo-yo in z radostjo opazovala vse nasmehe, osvetljene z žarki sonca, ki so se prikradli skozi gosto krošnjo drevesa.
Tirnice smo usmerili tudi proti Ljubljani, kjer se je v Azilnem domu na Viču s skupnimi močmi zgodil čudovit dogodek, kjer se je plesalo, klepetalo in žongliralo, rožno palico in diabolo smo si podajali kar iz pritličja v prvo nadstropje, kjer je skozi okno vrvež opazovalo več radovednih glav. Med vsem tem pa so tekali otroci s čopiči pomočenimi v barve in porisali vsako zaplato gole kože, ki jim je prišla naproti.
Iz vsake anime se je valil pisan dim.
Jeseni smo se zapeljali po rdečo ravnotežno žogo, ki smo jo pustili na Mačjem hribu. Bil je jasen sončen dan in v kuhinji je predla le ena muca.
Prrrrrridite spet.
Dunia Sahir in Eva Zibler
Projekt Anima Express je financiran s strani Evropske komisije. Vsebina objave odraža izključno stališča avtorja. Nacionalna agencija ter Evropska komisija nista odgovorni za kakršno koli uporabo informacij, ki jih objava vsebuje.