Cirkokrog obiskuje skupnostni prostor Točka in stanovanjsko sosesko Polje že šest let. Ulični cirkus v soseski ni novost in je sila priljubljen, pa tudi pogrešan v teh covidnih in zimskih časih. Cirkuške predstave, ki jih otroci v soseski ustvarijo v poletnih in pomladnih dneh, so polne navdušenja, igrivosti in zanosa.
Tokrat pa smo v sosesko prišli s cirkuškimi gosti. Prvič pa se je zgodil obisk tako velike mednarodne skupine mladih cirkuških umetnikov_ic. Skupina šestindvajsetih mladih iz Italije, Španije, Češke in Slovenije je avgusta 2021 na mladinski izmenjavi Vz-trajnostni cirkus na Mačjem hribu ustvarila potujočo cirkuško predstavo. Projekt je sofinanciral program Evropske unije Erasmus+.
Pri ustvarjanju smo razmišljali o skupnosti, trajnosti, umeščenosti v naravno in družbeno okolje. Posebna inspiracija so bili tudi podarjeni in odsluženi predmeti vaščanov_nk iz okolice Trušk v slovenski Istri, ki so v predstavi oživeli ter dobili nove pomene. Trobenta je sedlo preminulega vaškega konja spremenila v mehkega slona.
Začetna poplava cirkuških ljudi in rekvizitov je malce zmedla sosesko. Cirkusa se drži sloves, da je nenavaden, misteriozen in tudi lahko provokativen. Verjetno je tudi tukaj bilo to tako. Pisana skupina je sprožila med otroki veliko vprašanj in radovednosti. Sčasoma so cirkuške točke ogrele otroke, mame in sosede na balkonih. Karavana se je premikala med bloki. Obisk smo zaključili s cirkuško delavnico, kjer so otroci neučakano segli po cirkuških rekvizitih in vadili stoje na akrobatskih blazinah.
Tako kot otroci na uličnem cirkusu so tudi mladi na mladinski izmenjavi v cirkusu našli priložnost za lasten izraz. Cirkuška predstava nudi oder za zgodbe, ki jih želimo povedati občinstvu in skupnosti. Ta trenutek deljenja širi obzorja, postavlja pod reflektor zgodbe in izraze, ki so lahko tudi skriti ali pozabljeni. Cirkus preizprašuje naše ustaljene vloge. Nudi možnost za igro in svobodni izraz. Nudi prostor za biti drugačni_e. Za eksperimentiranje. Za čudenje nad lastnim pogumom.
Nas lahko tudi poveže? Pripelje bližje? Goji radovednost namesto zavračanja? Spodbudi material za dolge pogovore in skupne krohote? Ustvari prostor domačnosti, kjer lahko lažje zadihamo? Ustvari poglede, kjer vidimo sočloveka ob sebi in ne sebi nasproti?
To si želimo. Pa vendar, če sem iskrena, ne uspeva nam vedno. Vsaj ne takoj in ne tako jasno kot dober čarovniški trik.
Zakaj Vz-trajnostni cirkus? Ker želimo bivati trajnostno. Trajnostno okoljsko, stanovanjsko, socialno, odnosno. Gledati na dolgi rok. Negovati. Razmišljati celostno in solidarnostno. Razmišljati širše od nas samih. Zato moramo tudi vztrajati. Spremembe in vplivi se bodo prikradli počasi. Zaupanje se bo izgradilo z vztrajnostjo prisotnosti, sodelovanja in sočutja. Drugače od družbenih zahtev individualizma, takojšnjih neposrednih učinkov in produktivnih izdelkov. Ali imamo vztrajnost in pogum zahtevati in živeti trajnost?
Kristina Debenjak
Avtorica fotografij: Markéta Hodková
