Cirkuška pedagogika je oblika pedagoškega dela z različnimi skupinami ljudi in spodbujanje avtonomne aktivnosti mladih, ki temelji na elementih sodobnega cirkusa, dramske in gibalne pedagogike ter interaktivnih iger.
Cirkuška pedagogika govori o tem, kako in zakaj uporabljamo cirkus. Cirkus namreč lahko uporabljamo na različne načine in za različne namene, zato ni vsaka cirkuška aktivnost tudi cirkuško pedagoška. Cirkuško aktivnost je potrebno opazovati tudi v kontekstu, v katerega je umeščena.
Cirkuška pedagogika ni le učenje cirkuških veščin, ne pomeni poučevanja, ampak pomeni spodbujanje aktivnega odnosa do učenja in spremljanje le-tega« (Mikič et al., 2009, str.90).¹
Naša cirkuška pedagogika gradi na temeljih mladinskega dela, socialne pedagogike in kulturne animacije. Verjame v avtonomijo posameznika in opažanje ter negovanje njegovih potencialov. Tke mreže s povezovanjem različnih posameznikov in skupin ter vzpostavljanjem medsebojnega dialoga preko cirkusa.
Cirkus popelje izven tipičnega družbenega okvira. Kot tak, distanciran in vedno nekoliko izven običajnega toka, zaseda pozicijo nekoga, ki lahko vidi trenutno družbeno pojavnost v drugačni luči. Cirkuška fama govori o perspektivi pogleda, ki ni ujeta v rutino vsakdana.” (Rutar, 2005, str. 56).²
¹Mikič, A., Rutar, M., Razpotnik, Š., Dekleva, B. in Dekleva, M. (2009). Cirkuška pedagogika. Ljubljana: Pedagoška fakulteta.
²Rutar M. (2005). Cirkuška pedagogika: med metodo in prostim izrazom: diplomsko delo. Ljubljana: Pedagoška fakulteta.