Mesec junij je že kar daleč, a vseeno odmeva nekaj utrinkov projekta Cirkus za skupnost, ki se je takrat dogajal. Na kup smo se nabrali ljudje iz različnih držav (Slovenija, Jordanija, Pakistan, Italija, Nizozemska) in skoraj ves mesec preživljali skupaj zunaj pri Športnem društvu Tabor. Projekt je bil zastavljen kot projekt skupine prostovoljk_cev Evropske solidarnostne enote, z namenom pripravljanja cirkuškega festivala Človek na loncu, ki je proslavil 16. letnico delovanja Slovenskega združenja za cirkuško pedagogiko – Cirkokrog.
Brez česa festivala ni?
Brez ljudi, glasne parade, ognjene, da ne rečem tudi cirkuške predstave, scenografije, plakatov, letakov, spečih klovnov, delavnic, kostumov, razstave fotografij in muzeja polomljenih rekvizitov in nenazadnje
Torta! (dimenzije: 1×1,5m)
Kako začeti?
Zbrati se v junijskem jutru v prijetni senci, se spoznati in sprostiti ob igranju iger, skupaj razmišljati in razglabljati o pomenu solidarnosti, deliti bivanjski prostor z ljudmi iz različnih kultur, si skupaj kuhati, se voziti s kolesom. In seveda, učiti se cirkusa, se navduševati nad njim, navdušiti tudi mimoidoče otroke na igrišču, spoznati se z uličnim gledališčem, si upati igrati se na ulici, kot brezskrbni otroci. Se družiti ob večerih ob hrani in glasbi iz različnih delov sveta.
Nato pa začeti razmišljati o festivalskem prostoru, vzdušju, ki ga želimo ustvariti, nabirati material in si zavihati rokave, začeti izdelovati scenografijo, reciklirati materiale (*hvala društvu Smetumet). Delati cirkuške točke s keglji, se vključiti v predstavo, sodelovati na odprtem odru, varovati ognjeno predstavo, biti del cirkuške parade, iti na izlet na reko, obiskati festival prijateljske mladinske organizacije (Zavod Bob-NEXTival). Imeli smo tudi delavnice za otroke v skupnostnem centru Točka (Polje) in na Metelkovi, v sklopu mladinskega uličnega delo. Otroci iz Točke so prišli tudi na festival in nastopili s svojo plesno točko!
Projekt je dal možnost vključiti se na različne načine vsem, tudi različnim ranljivim skupinam od otrok do starejših. Dal možnost majhnim in velikim mimoidočim videti proces nastajanja festivala, kako nastaja scenografija, kako delamo cirkus, kako se priključijo otroci in pomagajo delati zastavice, brusiti les za table, rišejo speče klovne, šivajo zastavice za šotor…
In kaj ostane?
Veliko lepih trenutkov, cirkuški trik, ki se ga naučiš, ljudje s katerimi se najdeš, večer ko smo skupaj jedli večerjo, festivalski vtisi, otrok ki je prvič zažongliral, izlet v Kamnik.
Tukaj sta spomina dveh prostovoljcev:
»V najlepšem spominu mi ostajajo cirkuško – ulične parade, ki so mi dale pogum in videti vse te nasmeške na obrazih ljudi je bilo vredno. Prinesli smo veliko veselja otrokom in skupnosti. Ko sem zapustil Slovenijo, sem bil čisto druga oseba« (Said).
»Kaj sem se naučil v tem projektu? Veliko. Naučil sem se veliko o cirkusu, njegovi lepoti in še druge veščine povezane s tem. Naučil sem se več vaditi, da se lahko dalje razvijam kot cirkuški umetnik.« /…/ »Sem tesnobna oseba. Bojim se prihodnosti, ampak zaradi tega projekta, ni potrebno da me skrbi za preteklost. Ta je na varnem mestu in mi ostaja v srcu.« (Fabio).
Mojca Sovdat
